Bicikel: Čez Črnivec v Tuhinjsko dolino

O strasti do kolesarjenja sem že pisal, zato si bom občasno dovolil napisati reportažo s kakšne od bolj zanimivih (beri: težkih in lepih) tur. Letos sem se na kolo nekajkrat že usedel, ampak bolj za kratko ali pa so bile ture dolgočasne, ravninske. Zaživim šele, ko je dovolj toplo, da si lahko slečem težke zimske kolesarske cunje, pod katerimi tudi pri petih stopinjah in manj veselo zašvicaš, zaradi česar postane pod džubinom (kolesarska zimska jakna) nadvse zatohlo. Kolesarjenje v lažjih cunjah je lahkotnejše, bolj sem poskočen.

Danes je bil tako lep dan, da sem z veseljem očistil bicikel in se s – pozor – prijateljico in prijateljem podal na Štajersko. S Tjašo sva se iz Ljubljane skozi Vodice odpeljala do Most pri Kamniku, kjer sva pobrala Blaža. Skupaj smo jo mahnili do Kamnika, od tam pa v Stahovico, kjer se začne položen vzpon na Črnivec:

Črnivec (902 m) je meja med gorenjskim in štajerskim koncem Slovenije. Med fotografiranjem na vrhu nas je slučajno dohitel oTTo, eden bolj ubrisanih – v pozitivnem smislu te besede – slovenskih rekreativnih kolesarjev. Naj bi se sicer obrnil in šel domov na kosilo, a zagnan kot je, se je priključil na preostanku dolge poti in poskrbel za nekoliko višjo povprečno hitrost in utrujene noge.

Spust v Gornji Grad je fantastičen, nekaj hitrih ovinkov, tudi dve hitri serpentini. V zimskem času je idelna linija sicer popolnoma sfaljena, saj je po cesti ogromno peska. Nadaljevali smo do Mozirja, kjer je prišlo do dogodka dneva! Najprej naj povem, da je ena od bolj bedastih značilnosti kolesarske subkulture ustavljanje na bencinskih črpalkah. Tam dotočimo, praviloma s Coca Colo, sladkarijami in dodajanjem vode v bidone. To izgleda tako – bedno:

No in med tem našim postankom so me opozorili na Alyo! Res je bila tam, moja najljubša slovenska pop zvezdnica. Takoj sem šel do nje in jo poprosil za skupno fotografijo. Najprej se je izgovarjala zaradi neurejenosti (v tisti trenirki je sicer izgledala naravnost odlično), ob obljubi, da fotografije ne bom nikjer objavil, se je pa prav prešerno stisnila k meni! S fotko torej ne bo nič. Je pa lepo popestrila ozadje telefona. Od tračev pa na cesto; skozi Braslovče smo nadaljevali do stare glavne ceste LJ-MB, ki je zdaj kar simpatično neprometna, žal pa precej slabo ohranjena. Zapustili smo jo malo naprej od Vranskega in zavili v Tuhinjsko dolino, kjer nas je pričakalo nekaj precej strmih puklov, ki so ob nasprotnem vetru prav lepo zagrenili življenje. Drugi gorski cilj je bil Kozjak (658 m), na katerega drugi strani se je veter spet obrnil v hrbet, zato je bil spust do Kamnika ob oTTovi pomoči v ospredju res pravi užitek.

V Kamniku smo se ločili in s Tjašo sva se skozi Mengeš in Trzin odpeljala domov v Ljubljano.

155 kilometrov dolga tura ima dva vzpona, skupno pa smo premagali malo več kot 1200 višinskih metrov. Vsega skupaj smo pedala vrteli nekaj čez pet ur.

Trasa: LJ–Vodice–Moste–Kamnik–Stahovica–Črnivec–Gornji Grad–Ljubno–Mozirje–Braslovče–Vransko–Kozjak–Kamnik–Mengeš–Trzin–LJ

Profil:

Za tehnične frike: profil nastane z uporabo pulzmetra Polar S725, ki je hkrati tudi kolesarski števec in višinomer. Nastavljeno imam, da vse tri parametre beleži na 5 sekund. File potem prenesem na računalnik s pomočjo IR vmesnika in izriše se graf. Zaradi lažje preglednosti prilagam samo višinski profil.