Tour 2018

Trditev, da Tour ni dolgočasen zaradi ekipe Sky, ampak ga dolgočasnega naredijo ostali pretendenti za skupno zmago, se je letos potrdila. Ne zato, ker bi gledali dolgočasen Tour, ampak zato, ker je bil letos napet do zadnjega – kljub temu, da je bila britanska ekipa spet odločno premočna.

Premoč. Šestič v sedmih letih.

Največje zasluge za to imata Primož Roglič in Tom Dumoulin, ki sta tekom dirke napadla v ospredju večkrat, kot vsi ostali skupaj. Ne, Tour ni bil nikoli dolgočasna dirka, niti v časih prevlade premočnih ekip s premočnimi kolesarji. Če je že dolgčas na cesti, ni nikoli v zakulisju. Nobena druga športna prireditev ne splete toliko tračev ali namigovanj. Začelo se je že z napovedjo, da Chrisu Froomeu organizator sploh ne bo pustil startati.

Pa je Mednarodna kolesarska zveza zaplet rešila tako, da je naredila še zadnjo napako v večmesečni sagi salbutamol. Na hitro so zaprli primer. Da, Sky ima denar in si lahko privošči drage postopke, a to ne spremeni dejstva, da so bili njihovi argumenti dobri. Prepričanih ne zanimajo dokazi, ki postavljajo pod vprašaj tudi pozitivne rezultate podobnih primerov iz preteklosti. Premoč ekipe Sky je za večino še vedno glavni dokaz za nečedne prakse. Zato se ne gre čuditi navijaškemu primitivizmu ob cestah, saj tudi v ekipi Sky niso naredili nič za to, da bi se zahtevni kolesarski publiki priljubili.

Zmagovalca je odločila cesta

In že se je pojavil nov predmet paberkovanja. Kdo je v resnici kapetan ekipe Sky? Kdaj in na kakšen način bo popustil Geraint Thomas, da ne bo videti preveč očitno? Je vse le predstava za javnost? Sta se Thomas in Froome skregala? Ali ekipi bolj prav pride, da zmaga bolj priljubljeni Thomas ali bi jim več pomenili Froomeovi mejniki: petkratna zmaga na Touru, dvojček Giro-Tour in zaporedna zmaga na štirih tritedenskih dirkah. Na koncu se je rodila miš. Odločila je cesta. Oziroma premoč ekipe.

Sky si lahko privošči to, česar si ne moreta Movistar s tremi in LottoNL-Jumbo z dvema kapetanoma. Taktike Špancev ne razumem, je pa res, da za ekipno zmago potrebuješ točno tri močne kolesarje. Nizozemska ekipa pa je imela v resnici tri kapetane. Še več: ker je imel Dylan Groenewegen v svojem vlaku tri pomočnike, sta si lahko Roglič in Kruijswijk v gorah pomagala samo z dvema. Robert Gesink je bil tisti, ki je Rogliču omogočil etapno zmago. Antwan Tolhoek je sicer vozil odlično, a bi lahko letos pomagal kvečjemu ob defektu. Kruijswijk pa je zase dirkal do zadnjega. S slovenskega stališča mu lahko zamerimo akcije v 19. etapi, a bržkone so tudi predzadnji dan v ekipi še vedno stavili na oba.

Dva scenarija

V Rogličevi ekipi so letos več stavili na bolj preverjeni nizozemski kader in navsezadnje sta Kruijswijk in Groenewegen upravičila svoji vlogi. Primož Roglič redno preseneča, a nihče ni vedel, kako se bo znašel na tritedenski dirki v položaju kapetana. Ne pozabimo na njegovo izjavo, da je bil lani na koncu dirke zelo utrujen. To so v ekipi verjetno vedeli.

Utrujenost – ali karkoli že – ga je bržkone zdelala tudi v posamičnem kronometru. Ob tem so mnogi spet teoretizirali o naprednem dopinškem programu ekipe Sky. Toda ne pozabimo, da enostavno kupijo najboljše kolesarje na svetu. Kronometer so z očitno najboljšo opremo, najboljšim pristopom in bistveno bogatejšimi izkušnjami odlično odpeljali britanski državni prvak in zmagovalec letošnjega Toura, zmagovalec šestih velikih dirk in nekdanji svetovni prvak, ki je na kronometrih vedno hiter.

Chris Froome v 19. etapi ni umrl, ampak je zaostal prav toliko kot ostali pri vrhu v skupnem seštevku, poleg tega pa je morda porabil celo manj municije kot zmagovalec Roglič. Slišal sem tudi teorijo, da Froome ne bi mogel po naravni poti dirkati tako dobro, če pa je letos že dirkal na Giru. Ne pozabimo, da je na Giru dirkal tudi Tom Dumoulin. Zmagovalec te vožnje na čas. Primož Roglič takrat enostavno ni bil dovolj dober. To seveda ni kritika. Kajti priboril si je skupno četrto mesto, ki ga ni nihče zares pričakoval. Njegov uspeh je čudežen vsaj toliko kot premoč kolesarjev Skyja. Zato si kompletno ekipo zasluži že naslednje leto in ne šele leta 2020. Zdaj imajo dobro izhodišče za višji proračun, s katerim bodo premostili še zadnje ovire za to, da bo lahko Slovenec dokončno razvozljal francosko pentljo.

Solo polka

Škoda, da sta po neumnem izpadla Richie Porte in Vincenzo Nibali, ki bi dirko dodatno začinila. Kljub temu smo gledali eno najbolj epskih bitk za skupno razvrstitev v zadnjih letih, česar pa žal ne morem trditi za ostale razvrstitve.

Polom sprinterjev je Saganu omogočil, da je še bolj odskočil, in če ne bi padel v 17. etapi, bi verjetno zmagal s še očitnejšo prednostjo. Ne strinjam se, da bi morali časovno zaporo povsem sprostiti, saj bi se v tem primeru tudi fantje še preveč sprostili. Bo pa očitno morala postati bolj ohlapna ali pa bodo morali sprinterji več vložiti v trening klancev. Brez Gavirie, Groenewegna, Cavendisha, Greipla in Kittla ni od festivala sprinterjev ostalo nič, čeravno je res, da so bili zadnji trije samo številka.

Boj za pikčasto majico pa je verjetno zaprl kar Julian Alaphilippe sam. Ne samo, da je bil odločno močnejši od Barguila, ampak se je tudi vedno znašel v pravem begu in pametno popustil, če ni imel odlične priložnosti za zmago. Obe priložnosti je zagrabil z obema rokama in izpadel kot najzabavnejši kolesar na dirki. Barguil me je lani navdušil, a tokrat je dajal vtis, da pikčaste majice ne bi dobil niti, če ne bi bilo Alaphilippea – v tem primeru bi ga verjetno premagal kdo drug.

In kaj se je dogajalo z belo majico? Ne vem. Me ne zanima. Je sploh koga zanimalo? Najboljši mladi kolesar je bil v tej razvrstitvi drugi. Tako je, če dirkaš za Sky in je kapetan verjetno celo slabši. Seveda lahko zmaga tudi super domestique. Samo da je Britanec. Četudi Valižan.

Kaj si bomo še zapomnili

Grega Van Avarmaeta. Ne zato, ker je po zaslugi ekipe oblekel rumeno majico, ampak ker jo je v prvi alpski etapi obdržal. Zapomnili si bomo tudi Dana Martina, ki je domov odnesel rdečo številko najbolj borbenega kolesarja. Mislim, da je poleg Primoža Rogliča in Juliana Alaphilippea napadel največkrat in najbolj učinkovito. Osmo mesto si je priboril sam, kot član ene najmanj opaznih ekip.

Rdečo številko bi si zaslužil tudi polomljeni, a nikoli zlomljeni Lawson Craddock, a je tistim, ki dirkajo nekaj metrov za glavnino, ne podeljujejo. Američan se lahko tolaži z rdečo laterno. Na kolesu je trpel več kot štiri ure in pol dlje kot zmagovalec.

Zapomnili si bomo tudi polom ekipe Mitchelton Scott. Sprememba strategije tik pred zdajci se jim ni obrestovala. Dvomim, da bi Yates v 16. etapi premagal Alaphilippea, tudi če ne bi padel.

Pozabili ne bomo niti bizarnega poskusa šova v super kratki, 65-kilometrski 17. etapi. Seveda imamo radi kratke etape, a tokrat se ni zgodilo nič, še manj pa stampedo iz boksov po vzoru … kaj vem? Avtomobilskih dirk? Olimpijskega krosa? Rekreativnih maratonov s tisoči udeležencev? Rezultati bi bili verjetno enaki, če bi prej sto kilometrov dirkali po ravnini.

Tour ne potrebuje takšnih poskusov spektaklov. Spektakel je sam po sebi. Še nikoli nismo tako težko pričakovali naslednjega.

objavljeno na www.bicikel.com

Prejšnja objava Naslednja objava

15 komentarjev

  • Odgovori Jani 30. 7. 2018 at 19:18

    Ahh…
    najraje imam novinarje, ki še enkrat zapišejo že vse zapisano… ccc Matej!
    🙁
    Ampak…. še zmer si pa boljši od Črmela…!!

  • Odgovori Matej Zalar 30. 7. 2018 at 19:58

    Hja … dosti novega ni več mogoče napisati …

  • Odgovori Disguy 30. 7. 2018 at 19:59

    Enkrat bi bilo potrebno uvesti etapo ekipnega kronometra, kjer bi se vseh 8 peljalo na enem od tistih biciklov za več ljudi. Verjetno bi se to dalo na varen način izvesti samo na kakšni avtocesti, ker bi šlo tudi po ravnem čez 100 km/h, ampak bil bi dober spektakel 🙂

  • Odgovori Podplat 30. 7. 2018 at 20:43

    Upam, da farmacije in kemije ni bilo na dirki… da cez deset let ne bo o pljuvali po gresnikih… kot v biatlonu…

  • Odgovori kv_mozart 30. 7. 2018 at 22:15

    Slovenci smo zaradi Rogliča končno začutili, da smo lahko zelo blizu stopničk tudi na Touru. Do sedaj je bil Tour za nas vedno dirka z drugega planeta! Čestitam Rogliču!!!!

  • Odgovori Uroš 31. 7. 2018 at 8:28

    Moram priznati, da ne razumem logike organizatorjev: po eni strani jim gre na živce prevlada močne ekipe, po drugi strani pa imajo ekipni kronometer. Že tako si v slabšem položaju, če si osamljeni strelec. Kolikor vem, ta etapa ni bila na vsakem touru, je pa kar pogosto.

  • Odgovori Boki 31. 7. 2018 at 9:08

    Ni kaj dosti vec za napisati. Dobro je, da nisi omenil Quintane, saj si tega ne zasluzi. Mogoce se zmaga nekoc kak Giro ali Vuelto z okrnjeno konkurenco, o Touru pa lahko samo sanja. No, pustim Quintano, dejstvo je, da je bil to napet Tour in prav nic dolgocasen, kljub temu, da razlike na koncu niso bile majhne. Borba za stopnicke in predvsem pricakovanje, kdaj se bo odpulilo Froomu sta seveda popestrila dogajanje. Vsecno je bilo tudi to, da so nekajkrat pustili beg iti naprej in jih niso polovili proti koncu. To ustvari dve dirki v enem in pripomore k zanimivosti.

    Strinjam se z mojim predhodnikom…ekipni kronometer je nepotreben, samo pripomore k razlikam za brezveze. Res bi se lahko prilagodili in tako vsaj malce zbalansirali premoc Sky-ja…proti cemur nimam naceloma nic, so poleg US Postal edina ekipa, ki je kadarkoli zadeve res lotila profesorsko. Po drugi strani pa Movistar s tremi potencialnimi kapetani in dvema odlicnima pomocnikoma ni mogel narediti cisto nic razen dobiti tiste ekipne razvrstitve, katera menda ekipam celo nekaj pomeni (ne vem, ce so jo nakoncu res spoh dobili?).

    Omenil bi se nekaj imen, katera so bila na startni listi in celo prisla do Pariza ampka od njih ni bilo nic, ceprav bi pricakoval kaj vec. Rolland, Vuillermoz, Uran, Vanmarcke, Naesen, Barguil, Terpstra, Zakarin, de Gendt, Calmejane. Torej potencialnih popestriteljev scene je bilo veliko, pa so na zalost razocarali. Ali pa so ostali bili toliko boljsi. Spomnim se casov, ko si ze pred zacetkom Toura vedel, da bo Chavanel ali Voeckler dobil etapo ali pa vsaj naredil ene dve etapi izredno zanimivi. Tako konstantnih ni vec, na zalost.

    Bi pa ob tej priloznosti omenil Chavanela, ceprav nisem clovek, kateri bi imel osebne favorite, pa sem zanj vedno navijal in ob spominu na tisti Armstrongov trepljaj leta 2001 ali kdaj je to bilo mi postane jasno, kako dolgo ze spremljam ta sport in kako star postajam. Letos je starta in koncal svoj 18. Tour zapored. Pogresam in vedno bom pogresal njegove najboljse case, ko je strene mesal od Flandrije, preko Toura do Vuelte.

    Ter se dva, katera splo nista omembe vredna ampak jih je treba skritizirat: Pozzovivo in van Gardener …kaj ta cloveka pocneta s svojo kariero meni ni jasno….Valjavec #2…na etape je treba ciljat! Ajde dobro, van Gardener je bil letos res zanic ampak vsaj Pozzovivo bi lahko kaj spackal. Ali vsaj probal.

    • Odgovori Boki 31. 7. 2018 at 9:10

      Okej, Valverde bi mogoce tudi lahko pokazal kaj vec, ampak takega gospoda kot je Valverde se ne spodobi vlacit po zobeh.

      • Odgovori Uroš 31. 7. 2018 at 10:17

        @Boki: Očitno kolesarstva ne spremljam tako dolgo in tako podrobno, mi lahko osvežiš spomin, kaj je bil tisti Armstrongov trepljaj 2001?

  • Odgovori Boki 31. 7. 2018 at 10:49

    @Uros: leta 2003 je bilo na tistem znamenitem vzponu na Luz Ardiden, ko je Armstrong pred tem padel ko je zahaklal torbo enega gledalca/gledalke. Malce pokroviteljsko ali ne, Armstrong je dohitel Chavanela kot zadnjega prezivelega v enem izmed njegovih znacilnih begov in ga potrepljal po hrbtu: https://youtu.be/GEqQW1-casM?t=7m49s

    • Odgovori Jani 31. 7. 2018 at 20:14

      Ej Ej.. Tuki je mel pa On že motorcek.. in nbenmu se ni sanjal o tem.. (-:

      • Odgovori Anonimno 31. 7. 2018 at 23:17

        To so bli časi pobegov ja. Danes precej bedno vse. Pa tudi so vsi na dopingu.

  • Odgovori Boki 31. 7. 2018 at 12:41

    Zanimiv je ta graf: http://inrng.com/medias/images/tourgc2018.gif

    Tople vode seveda ne odkrije ampak zanimivo je, da je Dumoulin zares izgubil cas samo na “bretonskem zidu”, ko se je zaletel z Bardetom. Skoda, potem bi bilo sele zanimivo!

  • Odgovori Klemen 31. 7. 2018 at 19:28

    Svetovna javnost je bila prikrajšana le za eno stvar na letošnjem Touru; kakšno akcijo med Froome-om in Thomas-om. Kje so časi, ko je ego kolesarjev prevladal nad ekipnimi ukazi!

  • Odgovori Matej Zalar 1. 8. 2018 at 16:06

    Ekipni kronometer mi je po svoje všeč, ker ga je hitro konec in je tudi sicer po mojem krasna disciplina. Pomislek je vseeno na mestu, a se bojim, da bi bi razni Quintane in Yatesi dobili na posamičnem še hujšo dozo. Bi se pa z dvema posamičnima verjetno precej bolje letos izteklo za Rogliča.

    Uran sicer ni prišel do konca in potem je bil cel Cannondale kot trop pajacev. Za Calmejana in Barguila ne moremo reči, da sta bila neopazna, a pač nista bila dovolj dobra. Zakarin … ne vem kaj naj si o njem mislim, bi bil pa tudi jaz frustriran na Kittlovem mestu. Čeprav je tudi res, da je Kittel letos preprosto zanič in da mu tudi jaz ne bi dal cele ekipe. Že v Sloveniji enkrat ni sprintal, ker da se ni počutil dobro, isto je naredil zdaj na Touru. Mislim, da deela vse za to, da zamenja ekipo. Ne vem pa kako sploh lahko pošljejo Zakarina v GC, če se ne zna spuščati. Kako je možno, da v Rusiji ne znajo naredijo dobrega kolesarja? Če prav vem, ima Katjuša drugi najvišji proračun.

    Ob tem posnetku pa sem si ves čas mislil samo: kako je lahko sploh kdo verjel, da ni bil poln do ušes? Danes nihče več ne vozi tako. Že večkrat sem poudaril, da se je butasto pritoževati nad manj aktivnim dirkanjem, če obenem nastopamo strogo proti dopingu. Kako naj bo nekdo v 18. etapi še poskočen? Dobro, letos je skakal Roglič in vsa čast njego vim poskusom, ampak vserjetno se vsi strinjamo, da so bili njegovi skoki v primerjavi s tistimi pred dvajsetimi leti kot malo hitrejši sprehod.

    Največ je Dumoulin res izgubil na Mur de Bretagne, ampak spet … če ne bi, bi se morda razpletlo čisto drugače, ker bi bil način dirkanja verjetno tudi čisto drugačen. Nihče pa recimo ni omenil, da je Thomas v bistvu tekmece deklasiral samo na Rosiere, sicer pa je zmagal zaradi konstantne vožnje in ker se je uspešno izogibal gneči. Kar pa seveda ne zmanjša njegovega uspeha. Vseeno je bil boljši, in to po mojem celo daleč najboljši, bolj kot kaže rezultat.

    @Klemen: Mislim, da takšnih časov ni bilo nikoli. Sem pa tja je res prišlo do kakšnega škandala, ampak je bila to potem ogromna zgodba, ki se jo vleče še danes v nedogled. Sicer pa ne vem … mar resno verjameš, da bi lahko Froome kjerkoli resno ogrozil Thomasa ne da bi s svojo akcijo tvegal, da bo zajebal oba? Saj si ga videl, da je komaj držal, kako naj potem napada kogarkoli? Edinokrat ko je kao skočil, je to naredil iz obupa.

  • Dodaj odgovor za Podplat Prekliči odgovor