Vrnitev

Dolgo me ni bilo … in nič mi ni manjkalo. Lahko bi rekel, da je za menoj krasno leto, če ne bi čutil empatije; do ljudi, ki so umrli osamljeni; do bolnikov, ki niso prišli na vrsto, čeprav so bili že na vrsti; do brezposelnih; do tistih, ki so huronsko trpeli, ko so skušali obenem delati na kavču, kuhati kosilo in razlagati mulcu kako se okrajša ulomke; in malo manj, pa vendarle tudi do tistih, ki se s to zoprno situacijo srečujejo z za okolico obremenjujočim vedenjem, od pizdenja za vsako figo in iskanja problemov za vsako rešitev pa do facebookovske nepokorščine v slogu vsi smo mi Krvavec in imamo pravico do svobodnega smučanja.

Vrag je vzel nerganje

Boleče srečanje s samim seboj in svojimi težavami je po večmesečni terapiji z zdravili, psihoterapiji, z doslednim izvajanjem vaj TRE – hvala, Špela –, s podporo družine in odličnih prijateljev, umikom od ljudi in stvari, ki so me obremenjevale ter menjavo službe … učinkovalo odrešilno. Življenje sem začel počasi spet postavljati na noge … in potem se nekje na Kitajskem zgodi jebeni netopir in svet, ki ga je po svoji meri ustvarila prenažrta, razvajena in težkih časov nevajena družba, gre za nekaj časa k vragu.

Sedanja stvarnost je idealna za bloganje, ampak, prvič, ko vrag vzame šalo, ni čas za nerganje. In drugič, enostavno se mi ni ljubilo. V več kot trinajstih letih, kar pišem, se človek postara. Na živce mi gredo vrstniki, ki to zanikajo ali se zatekajo v slaboumne floskule, kot je: star si toliko, kot se počutiš. Vraga! To, da sem fizično pripravljen bolje kot pred desetimi leti, še ne pomeni, da imam enako energije. Z ustvarjalnostjo je hudič. Domišljija nima meja, ustvarjalnost pač.

Svojo ustvarjalno energijo sem raje vlagal v Rundo, portal za kolesarje, kakršnega si slovensko kolesarstvo zasluži. Preostalo energijo sem sproščal s fizkulturo. Tako plodne in razgibane kolesarske sezone ne pomnim. Dobrih 700 ur svojega časa sem zabil na kolesu in od tega kar veliko ur v imenitni družbi. Zvečer pa sem čas najraje kakovostno zabil za to, da nisem počel ničesar. Omejitve so mi prišle prav za to, da se mi ni bilo treba kar naprej družiti, kar me je zadnja leta tudi obremenjevalo, čeprav morda ni bilo videti, in tega nisem vedel niti sam.

Ljudem se moram naučiti reči ne. Je rekel psihoterapevt. Ni mi pa povedal, kako naj to naredim na drugačen način, kot da jih pač ignoriram.

Dovolj imam človeka

Po pravici povedano niti ne čutim več prave ostrine. Nisem več razpizden. Prej razočaran. V zadnjem letu sem izgubil še tistega malo upanja, da je človek – mislim človeka na splošno, ne tebe – umno in racionalno bitje. Dodajte temu še razvajenost. Človek 21. stoletja na Facebooku všečka trpeče kužke ali nakaže evro za zdravljenje otroka s krivimi nogami ali plačuje šolnino otroku iz Konga … gladko se mu pa jebe za dva tisoč petsto mrtvih – in vsak čas jih bo tri tisoč –, ki so umrli osamljeni, gladko se mu jebe za za zdravstveno osebje, ki gara, kot ta razvajeni človek ni še nikoli in gladko se mu očitno jebe za njegove lastne otroke, ki jih ima poln kufer, ker jim ne zna razložiti krajšanja ulomkov in je mogoče ugotovil, da so čisto povprečni.

Postajam mizantrop in ne samo, da se mi zdi to normalno, ampak niti ne mislim, da je s tem kaj narobe. Pustite me pri miru. Če si bom kaj želel, bom že poklical. In nisem eden tistih, ki kličejo samo, ko potrebujejo uslugo. Prej bi rekel, da imam hude težave s tem, da bi sploh koga prosil za uslugo, če ni ravno v mojem zelo ozkem krogu.

Kaj bo z blogom?

Nekateri so morda opazili, da vmes ni funkcioniral. Funkcioniral ni zato, ker se je inšpektorica Informacijskega pooblaščenca odločila, da me bo še malo zajebavala po principu kavč inšpekcije, in to je naredila na 11 gosto tipkanih straneh. To – ne pa Janševih verbalnih deliktov – imam za očitno nasilje države nad državljani. Ne zajebavajo vas politiki, ampak birokratski aparatčiki, pogosto iz čiste zlobe.

Zaradi tega je bil blog nekaj časa zaprt – naj povem, da je situacijo reševala najboljša ekipa v Sloveniji, ki pa se ji ni mudilo, ker se ni mudilo niti meni. Nergač je zdaj ena od treh spletnih strani – druga, tretja, in morda, ne pa nujno, še pooblaščenčeva –, ki so dejansko skladne z vsemi predpisi. Kakorkoli, prejšnji ponudnik gostovanja mi ni mogel zagotoviti tega, kar zahteva IP, zato se je blog preselil. Če bi si želel novega konjička, bi lahko Informacijskega pooblaščenca zasul s prijavami upravljavcev spletnih strani, ki izvajajo meni očitane kršitve, začel bi pa seveda pri javnih institucijah.

Kaj bo torej z blogom? Ne vem. Frekvenca objav bo gotovo bistveno manjša. Verjetno celo divje nepredvidljiva. Razen, če dobim mecena, ki me bo tako ali drugače prepričal, de se splača truditi.

Pa srečno! Cepite se. Nehajte postavljati svoje pravice pred dobro skupnosti. Ker če skupnosti ne gre dobro, so tudi pravice posameznikov en klinc vredne.

Prejšnja objava Naslednja objava

16 komentarjev

  • Odgovori Rok Potočnik 1. 1. 2021 at 19:18

    Nergač, radi beremo in ti sledimo. Tudi, če bo manj frekventno . Bomo pa več člankov prebrali na Runda…. kjer jih z veseljem beremo. In čestitke za osebne dosežke, da se je stanje izboljšalo ter menjavo službe, le vztrajno naprej. Ni predaje . Srečno!

  • Odgovori Urša Vene 1. 1. 2021 at 20:48

    Vrhunsko Matej! Vesela sem, da si nazaj. Rada te bom brala spet in še naprej, kolikorkoli objav pač bo.

  • Odgovori Afna 1. 1. 2021 at 21:45

    Lepo da si nazaj. Predvsem pa pohvale za rundo, je svetlobna leta od portala, s katerim si sodeloval prej.

  • Odgovori Katarina 1. 1. 2021 at 23:55

    Dobrodosel nazaj! Si bil pogresan. Veseli me, da se sestavljas in gres novim zmagam naproti.

    Zadnji odstavek bi bilo pa treba objavit v vseh cajtngih…ker tako osnovne resnice niso jasne vecini populacije

  • Odgovori Andrej 2. 1. 2021 at 11:27

    Dober zapis, brez dlake na jeziku!

  • Odgovori Tana 2. 1. 2021 at 13:23

    Srečno 2021 tudi tebi.
    Cepila se zaenkrat ne bom! 😉
    Jaz sem zase vedno na prvem mestu, potem so pravice meni najdražjih in šele na koncu pravice skupnosti.

    • Odgovori Roman 21. 1. 2021 at 6:56

      Zanimivo razmišljanje, napeljuje me na idejo, da bi bilo najbolje, da vsi sebe postavimo na prvo mesto in se ne cepimo. Tako bomo vsi zmagovalci, zmagali bomo tudi kot skupnost in Slovenija bo (spet?) svetilnik odličnosti.

  • Odgovori Andrej B 2. 1. 2021 at 15:55

    Odličen zapis!

  • Odgovori Winston Wolf 2. 1. 2021 at 22:52

    Dobrodošel nazaj!

  • Odgovori Antietatist 3. 1. 2021 at 12:47

    Vse dobro v 2021!

  • Odgovori Miha Novak 3. 1. 2021 at 21:34

    Čestitke ob osebnem napredovanju, ki plača veliko manj od kariernega, ampak je vredno bistveno več. Zame ste vedno bili v klubu opazovalcev slovenstva tipa Mišo Mrkaić, Tadej Kotnik in Rado Pezdir. Odpadniki, ki niso bili nikoli čisto zares prepoznani v mainstreamu, ker jim to nikoli ni bil čisto zares cilj in ostrostrelci resnice. Tiste vrste, ki ne jebe oglaševalskih proračunov in nenapisanih sporazumov o nenapadanju. Resnice torej. Brez pojasnil in izgovorov.

    Cca. 2013 sem vam med nekim srednje kislim zmenkom na Rožniku po fansko stisnil roko. Babše po pojasnilu kdo to je nekako ni razumelo, zakaj pol-profesionalni kolesar akutno jebe mater voznikom LPPja in vobče kuri ognje pod papirnatimi obzidji. Nekako zato je tudi ona sčasoma odletela dalje, spomin na srečanje pa ostal.

  • Odgovori Matej Zalar 5. 1. 2021 at 19:46

    Hm, bloga se tako dolgo nisem dotikal, da sem pozabil, da moram nepotrjene komentatorje potrditi. Se opravičujem za zadrego. In hvala vsem za lepe besede.

    @Afna: Saj nisem sodeloval s portalom, sicer bi imel avtorsko vsebino 🙂

    @Tana: Srečo imaš, da toliko ljudi na svetu ne postavlja sebe na prvo mesto do te mere, da ne bi bili pripravljeni sprejeti niti tako rekoč neobstoječega tveganja. Skratka, na obisk v sosednjo občino boš lahko šla po zaslugi tistih, ki bomo tvegali življenje in zdravje s cepljenjem. In potem ne boš rekla niti hvala. Takim smo včasih rekli egoisti. In egoiste smo črtili.

    @Miha: Mah … zaradi načelnosti smo še pri teh letih napol klošarji, dobri polovici ljudi gremo na živce, slaba polovica pa ne razume, zakaj se sploh razburjamo. Sama sreča, da delam stvari, ker vendarle prevladuje pozitiva.

  • Odgovori fotr 5. 1. 2021 at 22:21

    @Tana: praviš, da imaš najraje sebe. Pred covidom se pa ne boš zaščitila s cepljenjem. To je vendar čisto kontroverzno :-0

  • Odgovori Igor 7. 1. 2021 at 9:40

    Zelo vesel, da si nazaj in se bolj, da si postavil zivljenje nazaj na pravi tir.

    LP,
    Igor

  • Odgovori Rado 19. 1. 2021 at 19:23

    Miha Novak 3. 1. 2021 at 21:34

    Miha,

    Nergača pa res ne moreš primerjati z Mrkaićem in Pezdirjem.

    Nergač je mnogo, mnogo boljši.

  • Odgovori Gasper 24. 4. 2021 at 21:27

    Zivjo lepo napisano, se marsikje najdem tudi sam vec let nazaj. Ti pa svetujem, da se zacnes v zivo pred soljudmi obnasati tako kot pred tipkovnico. Namrec, ce znas reci ne in povedati kar gre v obraz samo preko tipkovnice, ni ok. Ko v zivljenju nekaj dosezes, kar tudi si, imas vzvode in si bos pridobil spostovanje samo na tak nacin.
    Da, tudi in precej lazje pri lepsem spolu, zenskah.

  • Dodaj odgovor za Roman Prekliči odgovor