Stripi zamuja

S posebneži sem vedno rad in zlahka stkal kolegialne odnose. S tega vidika mi je življenje na Viču, vasi v mestu, precej ustrezalo. Vsaj eden od teh je zdaj v ječi. Drago se je menda streznil. Bratov s Sparovo vrečko ni več, eden je menda umrl, drugi pa izginil. Priletni pes z ogromnimi rakavimi jajci je v starosti devetnajstih let preminul. Rudija še vedno ni mogoče prenašati več kot pet minut skupaj, a ga moraš vseeno, tudi celo uro, ker se ga je nemogoče znebiti. Poglavar svoje tolsto telo s Piaggiom Ciao prevaža z Belega Križa v Piran in nazaj. Za lastnika velikega prevozniškega podjetja in zvodnika – v eni osebi – pa sem ugotovil, da je v resnici varnostnik v veleblagovnici, kjer je nekdanji poslanec ukradel sendvič. V mestu redno srečujem tudi zalezovalko in gospo, ki na balkonu že šestdeset let vsak dan, poleti in pozimi, zajtrkuje gola, kot jo je mati rodila pred osemdesetimi leti.

Z vasi med mestne posebneže

Vseeno mi je sprememba okolja prišla prav. Posebneži sčasoma postanejo nadležni. Ko se priklatijo mimo, lahko delajo sramoto pred družbo, recimo pred lastno mamo, ki si misli, da je sin res globoko padel, da se druži s pijanci in drugimi primitivci.

V mestu je posebnežev sicer več, toda anonimnost v množici je zagotovljena. Res je pa tudi, da manj visim v bifejih, če, že, pa ne v pajzlih, ki živijo izključno od mikrolokalnega življa. Vseeno se pa težaki v tej anonimni množici lepijo točno name. Tako kot mulec, ki je izgubil bančno kartico. Ali adolescent, ki mi je zadnjič čez cesto vpil »ej, brate, a imaš čik, a ga imaš pol« in sem mu moral, siten kot sem bil, za razložiti, naj molči in da nisem njegov brate.

Jebena stranka

Zadnjič je pristopil sumljiv tip, ki morda ni bil niti pijan niti zadet, je bil pa precej zmeden in je očitno iskal pomoč. Eden tistih, ki bi bili lahko stari 19 ali 40 let. Za trenutek sem pomislil, da hoče denar, ker je zgodbo začel z avtobusom. Saj veste, pripeljejo se iz nekega zakotja, izgubijo denarnico, nimajo za nazaj in potrebujejo pet evrčkov.

Ta je na avtobusu pustil telefon in avtobus je odpeljal. Dogovorjen da je z nekom, a ne ve, ali ga še čaka. Če lahko čakajočega pokličem in mu povem, da pride čez tri minute. Nič lažjega. Kako ti je ime? Boštjan. Stripi.

Kako primerno ime! Mož na drugi strani linije dvigne takoj, očitno je imel telefon v roki.

»Živijo, Matej pri telefonu, Boštjan pravi, da bo čez tri minute na lokaciji.«

»A Stripi?«

»Ja.«

»Reci mu, naj pohiti, čakam ga kot kreten, jebem ga v usta!«

»Stripi, pohiti, zamujaš, jebe te v usta.«

»Hvala, legenda si.«

Kein problem.

Prejšnja objava Naslednja objava

10 komentarjev

  • Odgovori Anonimno 13. 6. 2019 at 18:05

    Nasmejal si me.

  • Odgovori Boštjan Cafuta 13. 6. 2019 at 20:35

    Hahaha……stari vsaka čast…..odličen zapis…….tudi mene si nasmejal…..pa kje najdejo glih tebe vsi ti čudaki……pa lep večer še naprej…..

    • Odgovori Anonimno 15. 6. 2019 at 13:04

      Nekateri imamo “srečo”, da se jim dogaja. Ko pridem domov, večkrat razlagam ženi svoje dogodivščine in mi nikoli ne verjame, da je kaj takega možno.

  • Odgovori Matej Zalar 14. 6. 2019 at 9:58

    Menda sem markanten tip kar se mi zdi glede na nizko rast nenavadno. Dobro, zdaj imam brado in psico, ampak že prej so se težave vedno lepila name.

    • Odgovori Jani 14. 6. 2019 at 15:09

      Zgleda da si pošten.. in ti verjamejo. Tvoj atribut 🙂
      The best

  • Odgovori Winston Wolf 14. 6. 2019 at 11:16

    Hahahahahahaha……oooo, sem se nasmejal.
    Hvala.

  • Odgovori whyyesno 14. 6. 2019 at 12:47

    Mene brez psa nihče ne prepozna. Poskusi kdaj.:)

  • Odgovori Matej Zalar 14. 6. 2019 at 12:49

    Ja, to sem že opazil. Ampak glavni problem je v tem, da se vame vtikajo tisti, ki me tako ali tako sploh ne poznajo 🙂

  • Odgovori Bralec 15. 6. 2019 at 8:54

    Super zapišeš. Ti dialogi so kot iz Factotuma. Res dobro.

  • Odgovori Matej Zalar 15. 6. 2019 at 11:05

    Hvala! Ampak štof mi da življenje v tem krasnem mestu 🙂

  • Dodaj odgovor za Matej Zalar Prekliči odgovor